Objavljeno v reviji Obrazi, Avgust 2017, Številka 8, str. 58–60 (PDF)
Brainspotting velja za učinkovito psihoterapevtsko metodo, ki omogoča neposreden dostop do podzavesti oziroma predelov v možganih, kjer so shranjeni potlačeni travmatični spomini. Tako spodbudi predelavo bolečih izkušenj, ki niso dosegljive zavestnemu umu, ter omogoči zdravljenje široke palete psiholoških in telesnih simptomov.
Vsi dogodki iz našega življenja so shranjeni kot spomin v možganih in telesu. Prijetnih dogodkov se navadno spominjamo, se iz njih učimo in so del naše sedanjosti. Če doživimo dogodek, ki je za nas izjemno boleč in ob katerem doživljamo zelo intenzivna neprijetna čustva (občutke nemoči, strahu, groze, izgube nadzora), s katerimi se ne zmoremo spoprijeti, govorimo o travmatičnem dogodku. Dogodke, ki v nas izzovejo tako močno psihološko reakcijo, da je ne zmoremo prenesti zaradi potrebe po preživetju, potlačimo v podzavest. Čeprav se jih zavestno ne spominjamo, ostanejo “zamrznjeni” v globljih strukturah možganov in so shranjeni v telesu kot somatski spomin ter močno vplivajo na naše doživljanje sebe in sveta okoli nas. Več kot je bilo tovrstnih bolečih dogodkov in večja kot je bila potreba po potlačenju, večji vpliv imajo na naše življenje. Izražajo se kot občutki tesnobe, ujetosti, nemoči, izogibanja, sramu, depresije, panični napadi, preplavljenost s čustvi ali čustvena otopelost, razdražljivost, stalna notranja napetost, občutki nevrednosti, nespečnost, nočne more, telesni simptomi, ponavljajoči se nezdravi vzorci v odnosih in številni drugi simptomi.
Začetnik metode je ameriški psihoterapevt, učitelj in supervizor v privatni praksi v New Yorku dr. David Grant, v Sloveniji pa metodo izvajata terapevtki Sabina Gombač, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana integrativna psihoterapevtka, in Jana Potočnik, univerzitetna diplomirana komunikologinja in specializantka integrativne psihoterapije.
Neposreden dostop podzavesti
Metoda brainspotting velja za učinkovito psihoterapevtsko metodo, ki s svojim delovanjem omogoča neposreden dostop do podzavesti oziroma predelov v možganih, kjer so shranjeni potlačeni travmatični spomini. V Sloveniji jo izvajata dve terapevtki, Sabina Gombač in Jana Potočnik. Slednja pravi, da se je za omenjeno metodo odločila, ker jo je prepričala zaradi izjemne moči zdravljenja čustvenih in psiholoških ran. »Spremembe, ki jih klient doseže, so lahko že v enem terapevtskem srečanju, predvsem pa v daljšem terapevtskem procesu, veliko hitrejše, globlje in trajnejše v primerjavi z metodami, ki sem jih uporabljala pred brainspottingom. Poleg zdravljenja široke palete psiholoških in telesnih simptomov, spremembe globokih negativnih prepričanj ter številnih drugih pozitivnih učinkov metoda kliente zelo opolnomoči in okrepi, da dosežejo cilje, ki so se jim pred terapijo zdeli povsem nedosegljivi,« pojasnjuje Jana Potočnik. Sabina Gombač je pred leti začela zaznavati omejitve pri klasičnih pogovornih terapijah. Klienti so namreč poročali, da kljub predelavi in razumevanju bolečih dogodkov občutki še vedno obstajajo in vplivajo na njihovo življenje.
»Za brainspotting sem se odločila, ker poseže globlje, in sicer tja, kamor klasična pogovorna terapija ne zmore. S tem omogoča globljo predelavo in osvoboditev bolečih vsebin, kar posledično prinaša močnejše učinke in trajnejše spremembe. Zaradi svojega načina delovanja je zelo uglašen na potrebe in zmožnosti klienta in njegove težave,« pravi Gombačeva.
Metodo odkril pri delu z umetnostno drsalko
Metodo brainspotting je leta 2003 nepričakovano odkril dr. David Grand, psihoterapevt v zasebni praksi v New Yorku, pri delu s 16-letno umetnostno drsalko. Talentirani in predani vrhunski športnici zaradi tesnobe ni uspelo izpeljati ene drsalne figure – skoka s trojnim zasukom. Da bi preprečila to blokado, je dr. Grand klientko vodil, da si je v počasnem posnetku predstavljala, kako izvede skok, in posnetek zamrznila v trenutku, ko se ji je skok ponesrečil. Nato je z očmi sledila njegovim prstom, ki jih je zelo počasi premikal naprej in nazaj po njenem vidnem polju. Na določeni točki so njene oči začele močno drhteti in so nato otrpnile. Presenečen nad odzivom v klientkinih očeh je dr. Grand roko instinktivno zadržal na mestu, kjer je opazil močno reakcijo, klientka pa je nepremično strmela v njegov prst. Takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Na površje so začeli bruhati travmatski spomini, drug za drugim, veliko močneje in intenzivneje kot dotlej. Klientka se je začela spominjati potlačenih travmatičnih dogodkov, ki kljub letu intenzivnega terapevtskega dela še niso prišli na dan. Poleg tega so prišli na površje boleči spomini, ki jih je že predelovala, a tokrat bolj intenzivno in globlje. Po desetih minutah intenzivnega doživljanja in predelovanja so se klientkine oči sprostile. Začutila je močno olajšanje. Naslednje jutro je dr. Grand prejel telefonski klic. Mlada drsalka je navdušeno poročala, da je brez težav izpeljala brezhiben trojni zasuk. Težave s skokom, ki so bile posledica nepredelanih travmatskih spominov, se tudi kasneje niso več ponovile. Do podobnih rezultatov – globljega in intenzivnejšega predelovanja ter hitrejših in trajnih sprememb – so prišli tudi drugi klienti, ki so pogled zadržali na točki, kjer so čutili močan odziv. Dr. Grand je dognal, da je nepričakovano odkril novo metodo, ki je pomenila preboj na psihoterapevtskem področju.
Pozitivni učinki metode brainspotting so številni in vplivajo na vsa področja posameznikovega življenja. Najpogostejši učinki so:
· okrepljen občutek lastne vrednosti,
· občutke strahu nadomestijo občutki notranje varnosti, miru in sproščenosti,
· zmanjšanje občutkov sramu,
· močnejše zaupanje vase,
· večje samospoštovanje,
· učinkovitejše spoprijemanje s stresnimi situacijami,
· zmožnost postavljanja meja v odnosih,
· zmožnost zaključevanja nezdravih odnosov,
· zmanjšanje ali odprava telesnih bolečin,
· razvijanje in uresničevanje potencialov.
Osebna izkušnja ene od pacientk
Preden sem šla v proces psihoterapije oziroma brainspottinga sem poskušala z vsemi drugimi metodami. Skakala sem iz odnosa v odnos, da bi našla tisto, kar bi me izpolnilo, a z vsakim odnosom sem čutila večjo praznino. Poskušala sem z vsemi zunanjimi nadomestki. S športom, druženjem s prijatelji, branjem, pozitivnimi afirmacijami, antidepresivi in pomirjevali. Če ponazorim: izkoristila sem lep sončen prosti dan in odšla v gore ter pozabila. Za trenutek sem pomislila, da mi je uspelo, da mi je bolje. Ko pa sem prišla domov, se umirila in ostala sama s svojimi mislimi in občutki, je zopet prišlo … Tesnoba, občutek težkega dihanja, cmoka v grlu, bolečine v želodcu, obsesivne misli. Zavedanje, da mi ne bo uspelo, da ne bom zmogla. Da sem šibka. Zdelo se mi je, da sem ves čas razcepljena med razumom in občutki. Razum mi je govoril eno, občutja pa so bila njegovo nasprotje. Nisem mogla razumeti, zakaj ne morem kontrolirati misli, občutkov. Včasih sem čakala konec dneva, samo zato, da sem si lahko rekla, da sem zmogla zdržati en dan, dva dni, tri dni. Seveda je zopet prišel tisti dan, ko je vse privrelo na plan, in dalj časa ko sem držala v sebi, bolj intenzivno je bilo. Po več letih poskušanj, da bi mi končno uspelo priti iz ponavljajočega vzorca in vrtenja v začaranem krogu, sem si priznala, da potrebujem pomoč in se odločila za proces psihoterapije oziroma brainspottinga.
Po nekaj urah pogovora na razumski ravni sva s psihoterapevtko začeli prehajati na brainspotting. Pogled sem ustavila na točki, kjer je bil neki aktualni občutek najmočnejši, in pričela dihati. Začeli so prihajati slike, misli, občutki, spomini. Kot da bi bila na neki drugi ravni zavedanja. Sledila sem procesu. Prihajali so razni občutki: žalost, krivda, sram, jeza. Kot da bi se vrnila v čas, ko sem bila majhna punčka, in zopet začutila isto kot takrat. Zavedanje, kako sem potlačila vse te občutke, da bi se na neki način zaščitila pred njimi. Mnogokrat se ni enostavno vračati v preteklost in zopet občutiti vse globoko potlačene misli in občutke. Ampak je zdravilno. Zgodi se tudi, da se po uri brainspottinga ne počutim najbolje, čutim izčrpanost in nekakšno odmaknjenost, odtujenost.
Ena od najpomembnejših stvari, ki sem se je do sedaj naučila skozi proces brainspottinga, je, da ne bežim več pred občutki. Včasih sem se enostavno želela zamotiti, posoda pa se je samo polnila, dokler ni izbruhnilo. Ko sedaj kakšen intenzivni občutek privre na plano, vem in poskušam iz njega potegniti največ, kar lahko. Poslušam ga, kaj mi želi povedati. Poiskati je treba jedro, ki je sprožilo tako intenzivno občutenje. Na ta način se zdravim. Občutki nimajo več tako močne kontrole nad mano, mojim razpoloženjem in fizičnim počutjem. Še vedno rada počnem vse tisto kot prej, le da ne več z namenom, da ubežim, ampak zato, ker me te stvari resnično osrečujejo. Dobivam pozitiven pogled na svet in večkrat se mi zgodi, da občutim čisto notranjo umirjenost, dosežem občutek sreče, izpopolnjenosti. Zavedam se sicer, da je pot še dolga in da se celo življenje učimo in delamo na sebi, vendar je zavedanje, da si na pravi poti, tisto, ki te dvigne in žene naprej.
Besedilo: Mija Ren